Kateri je najtežji del pohoda na Mt. Rinjani?

Vprašajte kogarkoli, ki je bil na Mount Rinjani, in skoraj vsi bodo rekli isto: vzpon na vrh. Ne cel pohod. Samo tiste 2 do 3 ure plezanja po rahlem vulkanskem drobirju v mrzlih temperaturah, ki se začne ob 2:00 ali 3:00 zjutraj, pogosto v vetru in temi, po dnevu napornega hoda in noči v mrazu ter neudobnem spanju. Ni samo fizično težko. Je duševno izčrpavajoče na način, ki preseneti skoraj vsakogar.

Zaradi drobirja vsak korak naprej stane dvakrat več energije. Vrh se približuje neznosno počasi. Vaše telo je mrzlo, utrujeno in vas sprašuje, zakaj to počnete. Vendar vzpon na vrh ni edini težek del. Spust je kruto obremenilen za kolena in sklepe, zlasti dolg spust z roba kraterja nazaj v vasi.

Pohodniki, ki se dobro spoprimejo z vzpenjanjem, pogosto na spustu doživijo več bolečin. Hladne noči so drug podcenjen izziv. Spanje v šotoru na 2,600 metrih, ko temperature padejo pod ledišče, ni sproščujoče. Zbudite se toge, mrzle in manj spočite, kot bi si želeli za najtežji dan.

Nadmorska višina, čeprav ni ekstremna, pri nekaterih pohodnikih povzroča glavobole in slabost, kar vse otežuje. Pri Lombok-Indonesia.org strankam pravimo, da je najtežji del odvisen od osebe. Za nekatere je to fizični vzpon na vrh. Za druge je to miselni boj, da se ob 2:00 zjutraj izvlečejo iz tople spalne vreče.

Za druge je to družbeni izziv ohranjanja dobre volje, ko vsi okoli vas trpijo. Naši vodniki so usposobljeni, da pomagajo pri vseh teh stvareh. Vedo, kdaj spodbuditi, kdaj pohvaliti, kdaj povedati šalo in kdaj komu dovoliti, da za 5 minut sede. Najtežji del postane obvladljiv, ko se mu ne postavite sami.